Brez pozornosti javnosti je pred leti šla v pozabo ta časopisna »novica«: Zaradi blatenja v lokalnem časopisu zdravnik na Hrvaškem naredil samomor (pri nas jo je objavil časnik Delo). V zdravi družbi bi slišali krike – predvsem bi se oglasili javni intelektualci (podoben primer je Cankar svojčas pretresljivo ubesedil s črtico Dnevne novice).
BESEDA JE DEJANJE, LAHKO TUDI SMRT
Zaradi takšnih primerov bi morali okrepiti razprave o odgovornosti za javno besedo in nenehno dopovedovati, da je beseda dejanje. Da lahko torej ubija. Za učlovečenega posameznika je namreč poglavitni razlog za življenje ta: da počne dobro (»Kako naj se človek še drži življenja, če ne more več nikomur storiti nič dobrega« – André Gide: Ponarejevalci denarja). Omenjeni zdravnik ni kopičil bogastva niti si zagotavljal častitljivega družbenega položaja. Življenjski smisel je dosegel v urejenem lastnem življenju in reševanju življenj sobivajočih. Z neko nagnusno izmišljotino pa mu je bila ta možnost odvzeta (ali bistveno zmanjšana). Ker naš čas ne zmore Cankarja ali (na Hrvaškem) Krleže, nihče ni javno povedal, da sta avtor prispevka o zdravniku in urednik časopisa zločinca. In so stanja, ko je smrt, kot je zapisal Schopenhauer, edini način, da učlovečen posameznik reši življenje.
MORALNE SPAKE OBLIKUJEJO STVARNOST
Zdaj pa poglejmo, kakšne moralne spake ustvarjajo našo resničnost in postavljajo koordinate, znotraj katerih se državljani življenjsko samouresničujemo. V tedenski prilogi Dela in Slovenskih novic Ona je bil 12. januarja letos objavljen pogovor s Tanjo Fajon. Opravljajoč človeško in državljansko dolžnost, sem napisal popravek pripovedovanja političarke, ki je bil objavljen 26. januarja (vse je tukaj). V naslednji številki (2. februarja) je odgovorila Tanja Fajon (skozi usta piarovke). In zdaj imamo smradni zadah človeške gnilobe. Kljub temu, da sem le prepisal tisto, kar je Tanja Fajon povedala novinarki Jane 11. januarja 2011. - na to se namreč sklicujem - kljub dejstvu, da sem v Oni in Nedeljskem dnevniku (22. marca in 5. aprila 2017) zapisal isto (ona trdi, da je različno), kljub temu, da je vse preprosto preverljivo, ona sporoča javnosti, da sem lažnivec. Ona pa je čista in poudarjeno sočutna. Jaz lažnivec.
TANJA FAJON IN STOJAN PETRIČ UREJATA DELO
Zaprepaden sem se vprašal: kako se ne zaveda, da bom naslednjemu pojasnilu priložil tudi njeno pripovedovanje novinarki Jane in da bo še na slabšem. Odgovor pa je v tem njenem stavku: »… polemiko z njim zaključujemo«. Ne, torej, uredništvo One, oziroma Dela – Tanja Fajon zaključuje polemiko. Je torej določila, da se moje pojasnilo ne objavi (poslano je bilo 3. februarja, uredništvu sem izročil na vpogled tudi pogovor z njo v Jani). In, zares, urednica One in odgovorni urednik Dela nista objavila mojega pojasnila. Na kršitev predpisov in brutalno teptanje mojih temeljnih pravic sem opozoril tudi poslovodstvo časopisne hiše Delo s Stojanom Petričem na čelu. Nič! Političarka je določila, očitno v dogovoru s Petričem, da se ne morem braniti (moje izkušnje od prej: ko je urednica Sabina Obolnar odklonila objavo mojega popravka, kar vedno počne, ki ga po zakonu mora objaviti, sem obvestil Petriča, po tem je bil objavljen; zdaj pa gre za osebo, ki bo morda jutri predsednica vlade in tajkun se drugače opredeljuje).
SMRT DOBROTI - SVOBODA ZLOČINU
Jaz nimam denarja niti družbene moči. Moje življenjsko oprijemališče je v spoznanju, da ne počnem nič škodljivega, naredim pa precej koristnega. Tudi za druge ljudi, neredko za veliko ljudi, predvsem za otroke in trpeče živali. Že dvajset let so moje knjige osnova za izvajanje različnih izobraževalnih projektov – so primeri, ko je v nekem učnem projektu bralo mojo knjigo v enem šolskem letu več kot 20 000 učencev – jaz pa nikoli nisem zahteval enega centa plačila. Ustvarjalne zmožnosti sem namreč zedinil z nedobičkonosno nevladno organizacijo (lahko bi to storil s komercialnim založnikom) in že dvajset let nisem dobil niti centa avtorskega honorarja. V tem obdobju smo prebivalstvu Slovenije, predvsem otrokom, brezplačno zagotovili več kot 50 000 posebej poučnih knjig (preverljivo je). To so moja življenjska oprijemališča.
Kaj če bodo zdaj šolske knjižnice začele izločati moje knjige iz učnega procesa. Povsem realno – javna oseba je javno povedala, da sem lažnivec, trditev pa ni bila zanikana. V uredništvu in upravi Dela pa vedo – imajo na mizi pripovedovanje Tanje Fajon za Jano – da so objavili stoodstotno laž. Meni izmikajo življenjsko oprijemališče, otroke odvračajo od mojih knjig, ki so jih pedagogi visoko ovrednotili. To je treba pravilno poimenovati: zločin (upam, da bodo v EU resnično namenili nekaj pozornosti slovenskim medijem in ravnanju vplivnih politikov).
Poglejmo torej tukaj mojo objavo (prvo dejanje), napad Tanje Fajon (drugo dejanje), besedilo moje obrambe, ki ni bilo objavljeno (tretje dejanje), ter pripovedovanje Tanje Fajon v Jani (snov za dramo ZLOČINCI). In sledimo logiki. Moja logika pravi (in zapisujem, človek je treba biti): Tanja Fajon, Sabina Obolnar, Bojan Budja in Stojan Petrič so zločinci! Kaj pravite vi, spoštovani bralci te žalostinke? Za vsako obrazloženo mnenje, tudi če mi nasprotuje, bom iskreno hvaležen!
Zadeva: VZGAJAJOČI GLAS TANJE FAJON (3)
Datum: 2021-02-03 17:52
Od: plamenica@plamenica.si
Za: sabina.obolnar@delo.si, BOJAN.BUDJA@delo.si
Pozdravljeni!
Prosim objavo v naslednji številki.
Hvala in prijazen pozdrav!
Anej Sam
***
VZGAJAJOČI GLAS TANJE FAJON (3)
Dobro je, da imata odgovorni urednik in urednica One možnost takoj ugotoviti, kdo na straneh tega časopisa zamegljuje našo stvarnost – prilagam pogovor s Tanjo Fajon, objavljen v Jani, 11. januarja 2011. Govori Tanja Fajon: »… Sprva sem želela denar podariti albanskim družinam, ki so bile prizadete v poplavah, vendar sem na slovenski ambasadi v Tirani izvedela, da se je v to pomoč že vključila država Slovenija, zato sem se odločila, da pomagam otrokom …«.
Je torej na dlani: zapisal sem tisto, kar je o sebi povedala Tanja Fajon. Ona pa slovenski javnosti sporoča (skozi usta piarovke – Ona, 2. februarja letos), da sem lažnivec. Glede na moje javno delovanje in življenjski program mi takšne javne vrednostne sodbe lahko povzročijo veliko težav.
V uvodu pogovora v Jani je novinarka zapisala: »Tanja priznava, da ji nagrada albanske fundacije zelo laska … Sredi noči je obiskala tudi lokal, v njeno čast poimenovan Fajon … jo častijo kot boginjo …«. Da, Tanja Fajon je priznala novinarki, da ji nagrada (10.000 evrov) »zelo laska«. Ni omenjala nek »simbolični kartonski ček« – to se ne daruje sirotišnici – ves čas je govorila o denarju. Daruješ pa lahko denar, ki je v tvojemu posestvu. Tanja Fajon je povsem jasno priznala – to je storila javno – da je od neke »fundacije« (katere? – ne pove) prejela denar. Trditi nasprotno, pomeni zanikanje elementarnih miselnih zmožnosti prebivalstva. Resnično huda žalitev!
Odziv političarke v Oni je tudi – bodimo logični – samoovadba. Prizna, da je prejela »kartonski ček«. Kaj pa je to? Dejansko je to ekspresivni odraz nečesa, kar se v tem trenutku ne vidi (denar). Morala pa bi ponujeno odkloniti in prijaviti kaznivo dejanje (poskus korupcije).
Ob tem, da je od neznane nam skupine prejela »nagrado« za opravljeno delo v parlamentu, da me javno blati, ker sem zapisal logično besedo (celo »všečkanje« njenih gorskih podvigov na facebooku s strani strastnega gornika »prevaja« v nekaj problematičnega), o duhovnem ustroju Tanje Fajon dodatno priča ta stavek: »Zato polemiko z njim zaključujemo, primer pa bomo predali pristojnim organom pregona«.
Ozavestimo sporočilo tega stavka, podoživimo strašnost naše stvarnosti, če bo jutri Tanja Fajon predsednica vlade, najmočnejši človek v državi torej. Namesto človeške in intelektualno odgovorne javne razprave – »organi pregona«. Namesto da o poteku časopisne razprave odloča uredništvo – bo to storila njena pisarna.
Krasni novi svet, torej!
Anej Sam, Ljubljana
Preberi prispevek objavljen v Jani
