Novinarji ubijajo lepo človeškost

Vsi resnični geniji so spregovorili o novinarstvu. Poglejmo le par tipičnih primerov:

»Novinarska dejavnost pripada intelektualnemu kupleraju, iz katerega ni izhoda« (Tolstoj); »Biti brez misli in to dobro izražati – to dela časnikarja« (Karl Kraus); »Mediji so zagotovili uspeh prevarantom, ustvarjajoč temelj za nihilizem, kar je le drugo ime za relativizem« (Francis Balle); »Uspešnost novinarstva je odvisna edino od podganje pretkanosti, priliznjenega sloga, zmožnosti kraje tujih idej …« (Nicholas Tomalin); »In stiskal sem si nos in slabe volje šel skozi ves včeraj in danes: resnično, ves včeraj in danes grdo smrdi po pišoči sodrgi« (Nietzche); »… zatisnite si nosove, zakaj, če vas ne premagajo njihova kopja, njihov smrad bi vas lahko premagal« (Cankar).

Wilhem Leibl: Slikar Ernst Sattler s psom

NOVINARJI ZOPER UMETNOST

Ob izidu knjige Andrea Gida Zemeljska hrana, niso časopisi zapisali ene same besede. Petdeset let kasneje (1947) je Gide za njo dobil Nobelovo nagrado za književnost. Številna literarna dela, katerim se danes učlovečeni človek klanja, je časopisna kritika ob izidu zmasakrirala. Zolajeva Beznica, Cankarjeva Erotika, Krleževi Glembajevi, Kocbekov Strah in pogum, Kiševa Grobnica za Borisa Davidoviča je le nekaj tovrstnih premerov. 

Zakaj novinarji sovražijo umetnike (seveda so tudi med novinarji izjeme, govorim o prevladujočem stanju)? Že po definiciji, gre za dva svetova. Motiv umetniškega ustvarjanja je učlovečevanje človeka in preobrazba sveta, novinar pa sledi interesu delodajalca, ta pa želi v sprego z oblastjo ter zaslužek; umetnost stremi k večnosti, novinarstvo k dnevnemu (tedenskemu) prestižu. Pravi umetnik se nenehno bojuje z državo, že zaradi tega je zaničevanje umetnika novinarju priložnost za prilizovanje lastnikom kapitala oziroma vladarju. Razen tega, nam umetnik nastavlja zrcalo, v njem pa večina novinarjev vidi popačeno podobo življenja. In mediji pridno izkoriščajo moč za mrtvičenje umetnosti. Če namreč ni informacije o novonastalem umetniškem delu, le-to počasneje prihaja v življenje, ne učinkuje torej. Gidove Zemeljske hrane – izjemna umetnina, ki bi lahko opazno prispevala k osmišljevanju življenja – je v desetih letih založnik prodal le 500 izvodov.

So primeri, ko je podkupljiva kritika kriminalizirala avtorje do te mere, da je prebivalstvo vnaprej odklanjalo njihove stvaritve, kot da bi bile te okužene z nevarno boleznijo, ki se prenaša z listanjem knjige. Voltaire, Rousseauo, Swift, Zola, Byron, Gide, Cankar, Krleža, Kocbek in številni drugi Sinovi Sonca so, izgorevajoč v občečloveški skrbi, preživljali strahovlado javnega mnenja. Zato so na tragične učinke novinarske steničave zajedavosti opozarjali najvišji moralni liki.

SKUROMPIRANA PIŠOČA SODRGA 

O moji prvi knjigi v slovenščini – Izpraševanje duš, 1994 – so obveščali skoraj vsi slovenski časopisi (v tem času moj življenjski nazor še ni bil dovolj znan v Sloveniji). Ta fenomenološki anti-roman, po mojih merilih komaj povprečne vrednosti, je za Književne liste izjemna stvaritev, »… ki bo všeč prihodnjim rodovom«. Na seznamu poučnih mladinskih knjig za 2001 iste književne avtoritete, je na prvem mestu moja knjiga Tudi otroci se oblačijo. V predstavitvi knjige pa je zapisano tudi to: »Ta zgodba spreminja svet«. Moj pravljični roman Maček Maček, je doživel toliko hvalnic (tudi v Delu), da mi jih je neprijetno citirati, čeprav menim, da je vredna stvaritev. O prvi knjigi, ki sem jo podpisal kot urednik (Pikapolonica na prašni cesti, Društvo Jasa, 1997), so obveščali vsi osrednji in regionalni mediji, za časopisa Otrok in družina ter Ciciban je bila »knjiga meseca«. Nekaj univerzitetnih profesorjev, ki se zaenkrat ne želijo javno izpostavljati, so mi ganljivo sporočali, da je moja knjiga Kam greš, Evropa (2008) »najcelovitejša obravnava žalostne evropske resničnosti zadnjih desetletij (odzive hranim). Nihče izmed poklicanih pa ni zapisal ene same besede o knjigi. Isto je s knjigami drugih avtorjev, ki jih podpisujem kot urednik zbirke Onežimo svet.

Kaj se je zgodilo v zadnjem desetletju? Pravzaprav, nič posebnega. Sledeč poklicu Človek in poklicu Ustvarjalec, sem zapisal nekaj resnic o novinarstvu, ne misleč na posledice.

Jugoslav Vlahović: Nalivno pero iz kovancev

V knjigi Milena (2003) sem, med drugim, zapisal tole: »Če bi prebivalci Slovenije po nekakšnem čudežu izvedeli, kako dejansko nastajajo časopisni prispevki, bi se položaj novinarjev in urednikov v družbi takoj spremenil. Ti ne bi bili več posebej čaščeni državljani, ki pri drugih povzročajo določeno strahospoštovanje. Nasprotno. Človek bi dojel, da gre v večini primerov za pokvarjene ljudi (socio-psihološko je razložljivo: Nezrel posameznik pride v situacijo, da odloča o usodah drugih), z zelo omejenimi zmožnostmi miselne predelave stvarnosti (zaradi občutka pomembnosti ritma in načina življenja, ne berejo 'demodirane' klasične literature in filozofije). Pa še tragično nepismeni so. Brezčutni in naduti. Temu primerno bi bili obravnavani v družbi … Ko vsebinsko ovrednotimo tovrstna početja naših urednikov, ugotovimo, da imajo ta, glede na stopnjo zlohotnosti, možne posledice do prizadetega in aroganco pri negiranju pravnega sistema, vse elemente banditizma«.

Analiza početja (takratne) urednice Nedela Romane Dobnikar Šeruga – do pred kratkim prva dama Dela – mi je zagotovila to ugotovitev: »V pravno urejeni državi bi bila ta spoštovana državljanka že zdavnaj v zaporu«. Obravnavajoč medijski umor svetlega lika Milene Močivnik, sem v knjigi razkril umazana početja še številnih medijskih mogotcev in družbenih odličnikov: Mitja Meršol, Tit Doberšek, Zlatko Šetinc, Danilo Slivnik, Marjan Bauer, Vaso Gasar, Alenka Arko, Zoran Kovač …

MORALNE SPAKE NA KRIŽIŠČIH NAŠIH USOD 

Po analizi tragičnih učinkov javne kritike za duhovno zdravje družbe, ob zavedanju, da dobrota pomeni zoperstavljanje tistim, ki dobroto ubijajo, sem v knjigi Kam greš, Evropa, objavil seznam korumpiranih novinarjev in tistih, ki pišejo za zunanjega naročnika (nekatera imena pa so presenečenje): Suzana Rankov, Tanja Lesničar Pučko, Majda Hostnik Šetinc, Aleš Čar, Melita Forstnerič Hajnšek, Petra Vidali, Katja Šeruga, Irma Benko, Romana Dobnikar Šeruga, Urša Izgoršek, Eva Senčar, Danica Petrovič, Sabina Obolnar, Bernarda Jeklin, Meta Česnik, Ana Bešter, Manca Košir, Branko Gradišnik, Bojan Požar, Tatjana Pregl Kobe, Vladimira Rejc, Marjan Horvat, Franc Furland, Emilija Pance …

V knjigi Kamo sutra (Kaj bo z nami; hrvaško-slovenska izdaja, 2010) sem zapisal: »Znano mi je, da je novinarstvo oprijemališče posameznikom s poškodovanim miselnim sistemom, ki se v družbenem življenju ne morejo uresničiti kot ljudje. Duševno nerazviti posamezniki, s sadističnimi nagnjenji, so v novinarstvu zaželen kader … In med nami so posamezniki, ki s strastjo lovskega psa iščejo gnojne pljunke drugih duševnih spak, to gnojno sokrvico kopičijo v ustih, da bi jo naslednji dan ali teden kot ogromni kup strupenih pljunkov, izpljunili v naš obraz. Ob tem se bodo sladostrastno režali – to jim je edina življenjska intenziteta«.

OD ČRVA ODVISEN BOG

Pričakoval sem seveda vojno. Toda vojno kot izmenjavo misli, zoperstavljanje argumentov, bistrenje resničnosti. Vojno, ki poživlja dušo. In sem imel nenehno v mislih Voltaireovo stališče: »Ne strinjam se s tabo, naredil pa bom vse kar lahko, da prideš do besede«. Pa sem se zmotil. Nihče se mi ni javno zoperstavil. Znašel pa sem se na »črnih listah« vseh osrednjih medijev. Še več: Ne le za moje knjige, javnost ne sme izvedeti niti za nove stvaritve Neže Maurer, Cirila Zlobca, Saše Vuge, Marjana Tomšiča, Andreja Brvarja, Milana Dekleva, Maje Vidmar …, če sem jih jaz podpisal kot urednik. In smo se zaradi neomejene moči medijev, znašli v stanju, ko je od črva odvisen Bog.

Jane Alexander: Klvci

Zgolj z neobveščanjem o izjemni umetniški stvaritvi, temni goni neučlovečenega kritika še niso zadovoljeni. Kajti molk o Gidovi Zemeljski hrani je le upočasnil prodajo in učinkovanje. Avtorja je zato treba očrniti do te mere, da njegovo stvaritev vsi doživljajo kot kugo, ki bo že z dotikom knjige okužila kri bralca. Umoriti torej stvaritev ob rojstvu. Zanimivo pa je, da je ta potreba po ubijanju Lepote, močnejša od denimo ljubezni do lastnega otroka. Ubijajoč Dušo slovensko in druge knjige iz zbirke Onežimo svet, novinarji škodujejo – če odmislimo splošno korist, kar je zunaj njihovega spoznavnega kroga – lastnim otrokom.

Da, steničava krvožejnost, nad katero so se zgražali vsi velikani duha, sinovi srčnih globin. Nič novega pod Soncem, torej! Ampak, nekaj je treba doumeti. Človeštvo se je znašlo v stanju neznosnosti.