Tekmovalni šport - negacija lepe človešlkosti

Ker so različna tekmovanja, zmagovalci in poraženci, del naše vsakdanjosti, posebej na področju športa, v to pa so na različne načine vpeti tudi otroci in mladostniki (v šolskih knjižnicah je več knjig o športnih junakih za otroke in mladostnike in so med najbolj branimi) je treba zapisati nekaj besed na to temo.

Ko govorimo o tekmovalnem športu, se je treba spomniti življenja našega daljnega prednika. Lov, torej bojevanje z nevarnimi živalmi, je bil dolga tisočletja meglene preteklosti način življenja pračloveka. Z usmrtitvijo nevarne zveri si je rešil lastno življenje (takratni lov je bil boj na življenje in smrt) in zagotovil hrano (preživetje) družini. Zato so ga pri lovu prežemali močni občutki, ob usmrtitvi živali (zmaga nad nasprotnikom) pa nepopisno veselje.

Na civilizacijski poti je človek prišel v stanje, ko mu ni bilo treba ubijati nevarnih zveri. Pogrešal pa je stanje – valovanje občutkov, izbruh veselja – ki ga lov oziroma usmrtitev živali zagotavlja. Kultivirajoč genetsko substanco, si je človek življenjske intenzitete zagotavljal na druge načine: z opazovanjem veličastnih estetskih podob v naravi, s spoznavanjem visoko moralnih likov, z lastnim dobrotenjem, v odnosu z umetnostjo, s plemenitilnimi medčloveškimi odnosi in tako naprej. Posamezniki, ki tega niso storili, so poiskali nadomestilo za bojevanje. Tako je že zdavnaj nastal tekmovalni šport.

ČLOVEK-ZVER

Antična Grčija je poskusila kultivirati človeško potrebo po adrenalinskih stanjih, oziroma počlovečiti šport. Vemo, da je antična Olimpija (po njej Olimpijske igre) svetišče, v katerem so prirejali igre z namenom spoznavanja in zbliževanja, z oljčno vejico je bil nagrajevan le vtis. Na človeško telo so stari Grki gledali kot na bivališče duha in so se trudili, da bi imel duh lepo bivališče. Da, danes je to koristno poudariti: skladno telo zaradi duha.

Antično razumevanje športa, tako kot številne vrednote, se ni obdržalo. Ob vseh civilizacijskih lagodnostih je človek na nižji ravni učlovečenja potreboval šport zaradi podoživljanja trenutkov samopotrditve: premagati nevarno zver, sebi in družini zagotoviti preživetje. Potrditi se. Tako je še danes. Dober poznavalec človeške vrste prepozna v reakcijah športnika (med tekmo in po njej) impulze iz krvavega boja našega jamskega prednika. Da tekmovalci v podzavesti doživljajo tekmovalni šport kot bojevanje na življenje in smrt (z nevarno zverjo), potrjujejo njihove reakcije po končani tekmi. Takšno intenziteto veselja zmagovalcev lahko zagotovi le spoznanje, da je bil na meji smrti in se je rešil. Bolečina poraženca pa je močnejša od tiste, ki jo porodi spoznanje, da bo kmalu umrl zaradi neozdravljive bolezni. Bojevanje z nevarno živaljo in dokazovanje, da so sposobni preživetja, podoživljajo tudi gledalci oziroma spremljevalci tekme. Njihove reakcije med »bojem« in izbruhi veselja ali žalosti po tem, so enako močni kot pri tekmovalcih. Kriki odobravanja, ki se slišijo na javnih usmrtitvah, ko rabelj kaže glavo obsojenca, in znani nam kriki v športni areni, so kriki istih ljudi, ki imajo iste potrebe.

LAHKO BI BILO LEPO

Ker so telesni gibi – človeški ali drugih živalskih vrst; pomislimo na »ples« nekaterih živali – lahko vir močnega doživetja, šport pridobiva veljavo. Z opazovanjem športnih aktivnosti – usklajeno delovanje telesa in volje, duhovite rešitve, sinteza telesne zmožnosti in mehkobe gibov – si lahko zagotovimo prijetna doživetja. Končno, zaradi spoznavanja in druženja je lepo, zaradi zdravja (telesnega in duhovnega) pa zelo koristno, da dva človeka skupaj tečeta, da dve skupini ljudi počneta tisto, čemur rečemo odbojka, košarka ali karkoli podobnega. Toda druženje in spoznavanje, lepota gibov in prijetna doživetja, so možni le v netekmovalnih aktivnostih. Tam, kjer so zmagovalci in poraženci, je krč, sovraštvo, dokazovanje, da si zmožen preživeti in prehraniti družino. Je torej bojevanje na življenje in smrt.

In zares: čaščenje ene skupine ljudi zaradi razlike v številu poslanih žog skozi neki obroč, in zaničevanje druge, pomeni negacijo človeka. Na parketu in tribuni. Ali smo na tem svetu za to, da se razdelimo na zmagovalce in poražence? Na tiste, ki so žogo skozi obroč vrgli stokrat, in tiste, ki so to naredili devetindevetdesetkrat? Toda opazovalec potrebuje v areni nasprotnike. S tem, da navija za eno ali drugo stran, sodeluje v boju. Podoživlja močna doživetja svojega jamskega prednika. Zato si je izmislil gladiatorske boje, pasje boje na življenje in smrt in vse mogoče in nemogoče športne discipline. Hkrati pa vse to nekomu prinaša denar in slavo. Bistvo tekmovalnega športa – sreča posameznika (zmagovalca) temelji na nesreči sočloveka (poraženca) – je globoko razčlovečujoča.

RAZČLOVEČEVANJE

Če je tekmovalni šport globoko razčlovečujoč – poživlja razdiralne strasti pri športnikih in njihovih oboževalcih, prispeva k surovosti in deestetizaciji človeka in sveta, odvrača ljudi od umetnosti in drugih plemenitilnih vsebin, povzroča napetosti in maščevalne strasti med različnimi skupinami in narodi, škodljivo vpliva na življenjski nazor mladih (različna poživila so med športniki skorajda stalnice, smrtnost na športnem terenu, predvsem zaradi odpovedi srca, je vse pogostejša), upočasnjuje ali ustavlja izobraževalne procese, spreminja etični sistem družbe, kazi in uničuje naravo (golf, motokros, smučanje, zbiranje preveč ljudi na enem kraju ...) – zakaj ga podpirajo vse sodobne države? Zaradi vsega tega – žal! Ko se prebivalstvo ukvarja z neživljenjskimi vprašanji, vladarji lažje vladajo. Če je prebivalstvo na nižji mentalni ravni, vladarji lažje vladajo. Če so narodi skregani, vladarji lažje vladajo.

Seveda so dobro obiskane športne prireditve možnost za gospodarstvenike: propagiranje proizvodov in lišpanje javne podobe firm, zagotavljanje položaja družbenega odličnika. (Svet še čaka na ta vzvišeni dialog. Gospodarstvenik se pohvali: »Zagotavljamo znatna sredstva za vrhunski šport.« Logična misel: »Zagotavljate znatna sredstva za razčlovečenje človeka, gospod.« Vladar: »Sledim želji ljudstva; razen te simbolne podpore – osebno sem sprejel zmagovalce – država zagotavlja primerna denarna sredstva za razvoj vrhunskega športa.« Logična misel: »Odvračate svoje državljane od prave strani življenja, gospod predsednik!«)