Država je določila: Šivilje Mure naj sofinancirajo izrojevanje otrok

Ivan Meštrović: Mati zavezuje otroka

Za nekaj mesecev ustaviti vse dejavnosti Ministrstva za kulturo ter ta kadrovski in finančni potencial uporabiti za vrednotenje in selekcijo učbenikov ter knjig v šolskih knjižnicah – bi bil zagotovo največji možni prispevek k duhovnemu zdravju prebivalstva in perspektivi slovenske države. In reševanju vseobsegajoče krize. Zavedajoč se vpliva priljubljenih knjig na življenjski nazor bodočega odraslega, sem v knjigi Kam greš, Evropa analiziral tudi nekaj tipičnih knjig, ki so na različne načine vgrajene v izobraževalni sistem. V stanju, ko učitelji ne morejo prebrati vseh novih knjig (v Sloveniji je okrog šest tisoč novih naslovov letno, od tega okrog tisoč leposlovnih), za priporočilne bralne sezname določajo predvsem naslove s »pečatom« države (sofinancirane s strani Ministrstva za kulturo oziroma Javne agencije za knjigo), Društva slovenskih pisateljev (nagrada Desetnica), nagrajene knjige, tiste na seznamu Društva bralna značka, Eko šola in tako naprej. Z močjo argumentacije sem predočil tragične učinke čaščenih knjig in avtorjev na pojmovanje življenja in sveta mladih bralcev. Za ilustracijo omenjam le nekaj primerov, ki so v knjigi celovito predočeni.

Z zavidljivo denarno podporo in s priporočilom države, prispeva pisatelj Brane Mozetič, prispeva vztrajno in učinkovito, k tragičnim oblikam izrojenosti mladostnikov (»Postavil sem ga na vse štiri in se mu zapičil v rit. Jan je pokleknil predenj, mu v usta tiščal kurca ter ga vztrajno klofutal po obrazu« – iz knjige Angeli). Okrog šestdeset naslovov Založbe Škuc v zbirki Lambda propagira najbolj nagnusne oblike seksualne izrojenosti, a vse te knjige prinašajo v šolske in splošne knjižnice zagnani zagovorniki istospolnosti, s »pečatom« države, Mirovnega inštituta Slovenije; z največjo možno medijsko podporo in s podpisom številnih intelektualnih avtoritet (Aleš Debeljak, Lev Kreft, Vlasta Jalušič, Roman Kuhar, Vesna Leskošek, Darko Štrajn …). Iz nedefinirane sicer vabljive tančice Različnost bogati (katera različnost?; različnost v metodah ropanja življenjskosti; različnost v oblikah ubijanja?), izvaja »moderna« Evropa pred očmi nemočnih staršev, učiteljev, učlovečene manjšine, najhujše oblike degeneracije naših otrok. Izvaja strašen zločin. Tudi z močjo knjige (O, Evropa! … Tvoja stara basen se utegne še enkrat spremeniti v »zgodovino« – še enkrat utegne neznanska neumnost zagospodovati nad teboj in te odnesti! In pod njo ni skrit noben bog, ne!, samo »ideja«, »moderna ideja«! … – Nietzsche).

NAGRAJENE KNJIGE – ROPANJE ŽIVLJENJSKOSTI

Jerolim Miše: Deklica riše

Knjižnično nadomestilo (denarna nagrada države za najbolj izposojane knjige v splošnih knjižnicah) je učinkovita iznajdba države za ubijanje pojma o umetnosti. Ko vemo, da so nekaj časa po izidu najbolj brane »lepljive« knjige, ki žgečkajo nizke (tudi nizkotne) strasti in ponujajo bližnjice do »uspeha«, je namen države na dlani: zaradi lažjega manipuliranja, oblikovati nezrelo družbo. V knjigi Kam greš Evropa sem s temeljito analizo pokazal, da so najbolj brane knjige tragično škodljive (drugo je izposoja Cankarja, Svetlane Makarovič …, ki so obvezno branje). Lažniva Suzi Dese Muck (življenjsko načelo: »Lagati je treba«; kazalec uspešnosti: »Rdeči ford cabriolet z odprto streho«; zaželeni besednjak: »… vse podobe zasrala«) ali Košarkar naj bo Primoža Suhadolčana (vzgoja mladostnikov v športni dvorani: »…dvorana je grmela. Bojni kriki so se mešali z ropotanjem bobnov, kričanjem trobent, razbijanjem zvoncev in tuljenjem … vsak sodnik bo dobil svoj štrik«; način prehrane glavnega junaka: »izključno sendviči«), sta le tipična primera. Z nagrado Večernica, sta učinkovanje Lažnive Suzi okrepila časopis Večer in Založba Franc Franc Ferija Lainščka (ustanovitelja Večernice), k branosti Košarkar naj bo, pa dodatno prispeva Društvo bralna značka z uvrščanjem knjige na bralni seznam, ki je pogoj za pridobitev kultne Bralne značke.

INTELEKTUALNA PROSTITUCIJA V REDAKCIJI KULTURE VEČERA

Redakcija kulture Večera ustanovila »Gibanje za kakovostnejšo knjigo za otroke« (Večer, 7. decembra 2010). Zakaj? »Kot smo ugotavljali žirijci letošnje večernice, skoraj polovica lanske knjižne produkcije ni ustrezala niti minimalnim standardom kakovosti«. In zato: gibanje. In seveda naklonjenost zaskrbljenih staršev, učiteljev ….

Spomnimo se, kako je bil pred nekaj leti čaščen nek naš gasilec, ki je v nekem obdobju »najhitreje prihajal na mesto požara in pogumno reševal ljudi, živali, premoženje …«. Da, v polni pripravljenosti ga je podtikal. Ali makedonski novinar, ki je vedno prvi obveščal o umorih. Do vseh podrobnosti – natančno. In je seveda bil čaščen. Da, moril je.

Tako je s »kulturniki« Večera. V zadnjem desetletju ni ta redakcija javnosti predstavila ene same kakovostne knjige. Tudi veličastne poeme Opomin k čuječnosti Saše Vuge, ne. In ne jubilejne knjige o Neži Maurer Nežina steza (ob 80-letnici rojstva in 50-letnici umetniškega ustvarjanja), ki je, trdijo poznavalci, najvišji vrh jubilejnih knjig v zgodovini slovenskega založništva. Pa vsebuje še najsijajnejše dosežke na področju mladinske literature v novejši zgodovini. Iz knjige Kam greš, Evropa pa je razvidno, da je urednica kulture Melita Forstnerič Hajnšek častila poezijo haškega zapornika Radovana Karadžića (pri bralcu poživlja ubijalske strasti); veliko prostora je zagotovila knjigi, ki sta jo pripravila skupaj z očetom. Njena naslednica Petra Vidali pa je trikrat obveščala javnost o knjigi, ki je izšla na Hrvaškem. Kako pa to? Ja, avtorica je prejšnja šefinja Melita Forstnerič Hajnšek.

To je torej kultura Večera, ki ustanavlja Gibanje za kakovostnejšo knjigo za otroke. In ni problem v tem, da so vabljivo »embalažo« prevzeli iz mojih uvodnih besedil knjigam Kresnica na dlani (2006), Zgodba o knjigi (2006) in Zemlja ima srce (2009), temveč je nesreča v tej človeški gnilobi, ki z enim koristnim dejanjem zamegljuje resničnost in si tako ustvarja pogoje za prikrito ledeno profiterstvo in, dobesedno: banditizem.

DRŽAVA UBIJA DOBRO KNJIGO

Omenjeno knjižnično nadomestilo je le ena med številnimi iznajdbami države za mrtvičenje umetnosti in višanje učinkovitosti razčlovečajočih knjig. Za knjigo in umetnost v celoti, pa je največja nesreča Javni razpis za izbor kulturnih projektov na področju umetnosti in knjige. Za te nacionalne projekte država zagotavlja veliko proračunskega denarja, toda, pozor … Država ne sofinancira umetniških stvaritev, ki so pred nami in jih je možno ovrednotiti. Ne, plačuje mačka v žaklju. Sofinancira bodoče knjige (razstave, koncerte …). Na osnovi česa? Tistega, kar so o bodoči knjigi zapisali avtorji, založniki … In tako je šivilja Mure zagotovila denar za knjigo, ki propagira življenje z mamili in zastrašujoče oblike izrojenosti (Mozetičevi Angeli); denarno je podprla vadbišče obrezdušenja in ogrobljanja (Lažniva Suzi), iluzijo življenja (Janov krik). Še več, iz knjige Kam greš, Evropa je ugotovljivo, da je Murina šivilja prispevala denar tudi za »knjige«, ki so le v prijavi za razpis – prijavitelji niso prijavljenega nikoli oknjižili.

Jože Tisnikar: Mali angeli

V javni polemiki s prejšnjim direktorjem Javne agencije za knjigo Slavkom Preglom, sem dokazal, da ta agencija, Ministrstvo za kulturo in Mestna občina Ljubljana oblikujejo razpise, ki jim omogočajo preusmerjanje davkoplačevalskega denarja na račune posameznikov in interesnih skupin (Dnevnik, 18. junija in 25. julija 2011). In – nič. Priznali so, in – nič!

To je ta žalostna resničnost. Jaz sem večkrat, na različne načine skušal državi dopovedati, da človeštvo ne potrebuje veliko knjig, temveč dobre knjige. S tem, ko se odločimo za množično produkcijo, smo se odločili za škodljive knjige – preprosto, dobre knjige ne nastajajo vsak dan, so redkost (najceloviteje sem to pojasnil v knjigi Kam greš, Evropa). Drugič, že 20 let dopovedujem državi, da ni možno vrednotiti (in sofinancirati) bodočih knjig – novo knjigo je treba prebrati, in če je prava knjiga, če vnaša smisel v nesmisel, ki nas obdaja, če prispeva k pravi strani življenja, če nas učloveča, je treba poskrbeti, da pride v vsako družino. To bi bila skrb za zdravo družbo, za svet kot spodobno bivališče. Rezultat mojih prizadevanj: država me onemogoča, pogosto brutalno, neznani mi bralci knjig zbirke Onežimo svet pa pišejo ganljiva pisma. Nič novega pod Soncem, torej!