Pisatelj Boris Pahor ali novinarska sodrga

»Ne bodite pozorni na kritike, še nobenemu niso postavili spomenika« – je že pred stopetdesetimi leti opozarjal skladatelj Jean Sibelius.

Seveda, pravi ustvarjalec ne počne ničesar zaradi javnih ocen. Stvaritve duha izroča okolju in času sledeč nravnemu smotru: Biti dober! In s tem, da ustvari delo, ki plemeniti, ga izroči družbi ne zahtevajoč bogastva in časti, se posameznik potrjuje kot dober človek. Koliko pa bo od te Dobrote imelo ožje ali širše okolje, sedanji in bodoči čas – v največji meri določa prav javna kritika.

Floris Oblak: Veseli ženin

Gideovega romana Zemeljska hrana (imamo ga tudi v slovenščini) ni nobeden kritik priporočil v branje (kot levičar in kritik kapitalizma, je bil Gide v nemilosti režima in medijev). V desetih letih je založnik prodal 500 izvodov – za francoski knjižni trg čista katastrofa. Na izjemnost knjige so postopoma opozarjale kavarniške debate (kavarne so bile v prvi polovici dvajsetega stoletja močen medij), 50 let po izidu pa Nobelova nagrada. Zdaj si predstavimo: koliko ljudi je bilo oropanih za estetska doživetja in procese plemenitenja lastnega bitja, kar omogoča sijajna Gideova knjiga! Ta knjiga je med tistimi, redkimi, ki lahko spreminjajo resničnost. Ni pa zaživela zaradi kritičarske sodrge.

Res je, zaradi sebe nikomur ni treba biti pozoren na kritiko – zaradi stanja duha, zaradi umetnosti, zaradi splošnega blagra, pa smo vsi dolžni opazovati in se, po potrebi odzivati, na (ne)dejanja javnih kritikov. Z enim poglavjem v knjigi Kam greš, Evropa, sem opozoril na neukost in bedno-trgovski duh naših javnih ocenjevalcev umetnosti. Posebej sem izpostavil briljantni roman Saše Vuge Opomin k čuječnosti, za katerega javnost ni izvedela, kajti naši ocenjevalci so propagirali bedne krparije »svojih« – Aleš Čar svoje žene, Petra Vidali svoje šefinje, Tatjana Pregl Kobe svojega sina, Tanja Lesničar Pučko in Meta Česnik svoje zunanje delodajalke, Manca Košir pa lastno dekorirano trgovsko preračunljivost. In tako naprej.

In ko vemo, da je umetnost, prava umetnost, najmočnejši dejavnik učlovečevanja, omenjene in podobne grdobije niso le za moralno obsojanje. Gre za zelo učinkovito metodo razkrajanja človečnosti. To pa bi morali pravilno poimenovati: zločin.

Da pa nam kritiki ne morejo očitati pretiravanja, so sami poskrbeli. Vsi (razen Bukle), ki so mojo novo knjigo Poklic človek zaničevalno preusmerili v koš za smeti – Delo, Mladina, Ona, Večer ... – so pred kratkim objavljali fragmente iz knjige, misleč da objavljajo Seneko, Camusa, Gorana Babića ... (predlani se je isto zgodilo s knjigo Kam greš, Evropa, pa še Dnevnik je bil zraven). Ko vemo, da brez neposrednega povoda, časopisi objavljajo le posebne miselne dosežke, s katerimi posegajo v resničnost, so Delo, Dnevnik, Mladina, Večer, Ona ... močneje priporočali mojo knjigo kot pesnik in teoretik umetnosti prof. Denis Poniž ali pisatelj Boris Pahor, čeprav bi bil na takšno oceno vsak avtor ponosen. Poglejmo le fragment.

»Knjiga ne bo pustila bralca hladnega in neprizadetega. V njenem jedru stoji človek ... Anej Sam se kar naprej sprašuje, kaj je bil, kaj je in kaj hoče biti človek ... Anej Sam ni optimist, ko odpira včasih zelo boleča vprašanja (pa tudi taka, ki bodo naletela na ostre odzive prizadetih), vendar se zdi, da stoji za vsako napisano besedo. In tudi to je del poklica, ki se imenuje človek« (Denis Poniž, Bukla, marec, 2013).

Boris Pahor

»Vsekakor izjemno delo, zgodovinsko-filozofski pregled človekovega početja pri iskanju ali ne-iskanju smisla svojega obstoja. Pri tem pisatelj na eni strani niza portrete pomembnih mož, ki so skušali skozi stoletja odkriti skrivnost bivanja, na drugi strani je obenem pisateljev komentar razgledanega, podkovanega in zato kritičnega, ironičnega, sarkastičnega modreca ... Ta prikaz bi po mojem spadal v knjižnice višjih srednjih šol, na razpolago dijakom za dodaten komentar k uram zgodovine in filozofije. Meni pa je všeč, da mi je ta Poklic človek prišel v roke prav v dneh, ko sem mladim govoril o Hessel-Morinovi knjigi Pot upanja, v kateri sta evropska očaka (prijatelja Hessla smo medtem izgubili) zbrala nasvete za rešitev Evrope. Med drugim predlagata ustanovitev Svete etike; gre za etiko solidarnosti namesto egoizma, kar je zapopadeno v predlogu Aneja Sama o Dobrem človeku. In če naj dodam še svojo osebno noto, bi rekel, da se tudi življenjska norma, kateri skušam biti zvest – biti na strani ponižanih in razžaljenih – vključuje tako v Hessel-Morinov kot v Samov etični koncept ...«.

Kakšne avtobiografije – o, bog – izpisujejo naši medijski šefi!