Oblačenje predsednice vlade – zasebna stvar ali resno opozorilo?

Najprej je treba ugotoviti: Vse, kar je javno predstavljeno, je lahko javno obravnavano. Po tem je treba razbistriti: »Javno predstavljanje« je nastop oziroma prisotnost v parlamentu, na novinarski konferenci, v medijih, na prireditvah ...; ni pa hoja po zasebnih opravkih, sprehod, sončenje ... Hkrati je treba opozoriti na nek nesmisel, ki je zaživel kot pregovor: »Obleka naredi človeka«. Gre za ponaredek pravilne ugotovitve naših prednikov: »Obleka kaže človeka«.

Do točke, v kateri bi posameznik z načinom oblačenja morebiti žalil kultivirana čustva sobivajočih, kršil javni red, ogrožal varnost ..., je to zasebna stvar. Lahko pa je, če je »javno predstavljeno«, predmet kritiške analize.

OBLEČENOST – ODRAZ DUŠE

Besedilo pod sliko

Za javne razprave o oblačenju nasploh, in kritiške analize pojavnosti javnih osebnosti, sta dva dobra razloga. Kot odraz duše (po McLuhanu »podaljšek kože«) oblačenje veliko pove o duhovnem ustroju posameznika (obleka kaže človeka). O osebah, ki sooblikujejo našo stvarnost, pa je treba kar se da več vedeti. Drugič, z oblačenjem lahko vplivamo na lastne postopke; ko, denimo, iz slovesnih oblačil preidemo v športna (in nasprotno), se nezavedno začnemo drugače obnašati. Obleka torej ima vzvratno moč (zaradi tega je – skriti dušo in vplivati na obnašanje –za nekatere posebej zahtevne oziroma »delikatne« poklice, določena uniforma; pri nekaterih ljudstvih pa je iz istih razlogov predpisan način oblačenja prebivalstva).

Kaj nam z oblačenjem razkriva predsednica vlade Alenka Bratušek? Veliko – celovitejši odgovor bi zagotovil gradivo za obsežno knjigo (lahko bi bila zelo učeča). Z nekaj stavki pa je možno opozoriti na resnost vprašanja in spodbuditi koristne razprave.

Tendencioznost (določeni skriti namen) kot regulativni princip pri oblikovanju pojavnosti, razkriva duhovni ustroj in določene lastnosti aktualne premierke. Vsaka njena oblačilna rešitev (kombinacija glavnih oblačil in dodatkov) je filigransko naštudirana. Je natančno tisto, kar je zapisano v knjigah kultnih modnih oblikovalk in »strokovnjakinj« za zapeljevanje: Coco Chanel in Žuži Jelinek. Pravilno razmerje med »toplimi« in »hladnimi« barvami ter uglašene oblike oblačilnih kosov in dodatkov, zagotavljajo vtis estetsko opremljene osebnosti, klasično-elegantni slog pa vtis resnosti. Globoki srajčni izrez, kratko krilo in rdeče naličene ustnice, pa asociativno opozarjajo na rojevanje, novo življenje (ko pride na svet, se otročiček najprej znajde na stegnih matere, potem pride na prsi in se hrani z materinim mlekom, kasneje pa iz njenih ust dobi prežvečeno hrano; da pa bi se življenje rodilo, je nujno, da moški pride med ženskina stegna). Oblačenje in ličenje torej omogočata takojšnje preusmerjanje pozornosti okolja na najbolj vzvišeno – novo življenje. Otrok pa pomeni podaljševanje roda, je zagotovilo, da bo skrbel zame v starosti, popravil morebitne krivice do mene in nadaljeval moje delo, potrjuje torej moj življenjski smisel. To je globoko ukoreninjeno v naši zavesti. Otrok je torej največ.

Besedilo pod sliko

MANIPULACIJA Z ATRIBUTI PLODNOSTI

Pred tem novim življenjem pa je plojenje, spolno dejanje. Pripravljenost na plojenje ženska poudarja z rdečo barvo ustnic (Kadar je ženska spolno vzburjena, njena usta, prsi in nožnica postanejo večji in bolj rdeči zaradi hitrejšega pretoka krvi. Ko si ustnice naliči rdeče, jih ženska »razgali« in tako opozarja na rdečino sramnih ustnic, torej na spolno vzburjenost) in z visoko peto obutve (Stati ali premikati se v čevljih z visoko peto, pomeni stati na prednjem delu stopala, z napetimi nožnimi mišicami in nastavljeno zadnjico. Enaka podoba – samica se vzpenja na zadnje noge, da ovoha gobec velikega samca, oziroma dviguje zadnji del telesa, da se čim prej sreča in lažje sprejme njegovo spolovilo – je zapisana v podzavesti našega prednika, ki je opazoval življenje živali, in ni zbledela do današnjih dni).

Zrcaljenje (neoduhovljene) notrine na (otrdlem) obrazu, neizbrušeni gibi v estetiziranih oblačilih, »nepokrivanje« izgovorjenih besed z (hlinjenimi) občutki, kažejo: za doseganje zadanih ciljev, uporablja premierka Alenka Bratušek umetelna sredstva. Res je, v gledališču vsakdanjosti vsi, bolj ali manj – odvisno od ravni učlovečenosti – manipuliramo z marsikatero vlogo. Zato javne razprave – posegi posameznikov na višji ravni učlovečenosti, v izogib neželenimi ali tragičnim posledicam manipulacij neučlovečenega dela človeštva. Pripravljenost premierke, da vtis estetske opremljenosti, torej nek rezultat duhovnega procesa – estetizacija je bistven dejavnik humanizacije in je kazalec visoke stopnje učlovečenosti – zagotavlja z »naštudirano« pojavnostjo, potrjuje njeno etično neopremljenost.

To še ni tako zastrašujoče in bi lahko bilo že z resnimi razpravami (potem pride miselna predelava prebranega, streznitev, branje klasične literature in filozofije ...) popravljivo. Toda, izpostavljanje atributov plodnosti – simbolno: ponujanje novega življenja (pred tem je seveda čarovnija spolnosti) – je kazalec zastrašujoče ravni neučlovečenosti. Predstavljajmo si (dovolj je elementarno poznavanje opotekajoče se civilizacijske poti): koliko žensk, milih in dobroželjnih, ustvarjalnih in genialnih, ni imelo možnost prispevati k lepši strani življenja človeštva, si zagotoviti občutka življenjske samouresničitve, le zaradi tega, ker: niso bile pojavno atraktivne, ali so bile invalidne, oziroma niso izpostavljale atributov plodnosti (naznanjale obeta seksualnega užitka). A stanje te nezmožnosti so ustvarile »dobroizgledajoče« ženske, ki so ponujale »najvišje« (jasno, to ne bi šlo brez necelovitih moških; pri tem pa je treba vedeti, da »cepljenje« moških proti seksualnosti neke ženske ni možno. Uresničljivo je le proti seksualnosti nasploh – s tem pa bi bili vsi oropani za bistveno sestavino življenja in naša vrsta bi izumrla; celovita razlaga v moji knjigi Oblačenje in moda).

ZLOČINI NEUČLOVEČENIH LEPOTIC

Besedilo pod sliko

Izpostavljajoč atribute plodnosti, so »dobroizgledajoče« ženske v zgodovini človeške vrste (seveda, s pomočjo neizgrajenih moških) povzročile krivice in krvolitja svetopisemskih razsežnosti; ubile so toliko plemenitilnega duha in lepotoželjnih hotenj (predvsem pri ženskah) ... – da, o tem bi zares nekdo moral celovito spregovoriti. Le ena »dobroizgledajoča«, ki je uporabljala atribute plodnosti (»fatalna« Agripina, soproga rimskega cesarja Klavdija), je (z zastrupitvijo moža in ustoličenjem dvanajstletnega sina Nerona), zagotovila sežig Rima, umor Seneke, Petronija, Lukana...

Zato je iracionalni cilj neučlovečene a pojavno atraktivne ženske, lahko neprimerljivo tragičnejši, kot bolna ambicija moškega. In zaradi tega je potrebno resno spregovoriti o odrazih duhovne substance naše premierke. Kajti, pojavno je atraktivna, a odsotnost samoizpraševanja lastnega duhovnega ustroja – vzemimo le njen besedni zaklad: je na ravni osnovnošolskega, a beseda je stanje, znanje, dojemanje, napoved dejanja torej; njej pa je logično, da je predsednica vlade – je naravnost zastrašujoča. (Ilustrativen "detajl" so tudi njeni čevlji - kače so na tem svetu za to, da bi imela Alenka Bratušek posebne čevlje).

»Da si srečen, reci šele tedaj, ko bo vse veselje zate izviralo iz tebe« – je zapisal človek (Seneka), katerega je dala usmrtiti ženska (Agripina), ki je srečo iskala zunaj, uporabljajoč atribute plodnosti.