Tednik Mladina me ovira in plagira

Težko predstavljivo, toda resnično: Prispevki v zadnji številki Mladine (25. aprila 2014) so prepisani iz mojih knjig Kam greš Evropa, Poklic človek, Oblačenje in moda ter pravljičnega romana Maček Maček.  Brez navajanja vira, v Mladinini maniri, torej.

Jugoslav Vlahović: Gospod iz časopisa

Somnabulizem – že slišim Mladinine novinarske »zvezdnike«. Zdaj pa bomo videli, da je le formulacija moje trditve malce ohlapnejša – v osnovi pa je čista resnica. To pa je strašno. Ne zaradi mene – ne potrebujem slovesa iznajditelja novih vrednot; ker se s sabo razumem, mi je dobro brez javnih priznanj – gre za oblikovanje strašne resničnosti. A to prizadeva vse. Strašno je, da mnenjsko klimo ustvarjajo ambiciozni posamezniki ozkega miselnega in moralnega predala. In ker so ambiciozni a ozkomisleči, strastno sovražijo tiste, ki jih spominjajo na lastno pomanjkanje modrosti in kreposti, poguma in notranje lepote.

In kaj lahko naredi ambicija, ki je le ambicija? Učlovečene ovira, potem jih plagira. Nesreča pa je v tem, da neko dobro resnico, ki bi pravočasno izročena lahko zaživela kot urejajoča sodnica, pomehkuženo plagirajo več let kasneje, ko je že nastala nepopravljiva družbena škoda.

PREVZETNI ČRVI KOT ANGAŽIRANI NOVINARJI

Poglejmo le nekaj kažočih primerov – za celovitejšo analizo le te številke Mladine bi potrebovali zajetno knjigo. Osrednja tema – uvod je napisal odgovorni urednik Grega Repovž – krivično sojenje. Brez dvoma: Velika tema. Krivičnih sodnih sodb je čedalje več, to pa razgrajuje duhovno substanco družbe, oduhovljeni del prebivalstva spravlja v stanje obupa, usmerja na polje samomorilnosti. Urednik je med drugim zapisal: »… je nenapisano pravilo, da se kritiki v imenu pomena institucije velja izogibati – ker zmanjševanje ugleda pomembnih institucij pač krni samo demokracijo. A kot smo zapisali: gre za tehtanje. Dejstvo je, da je to ustavno sodišče, in namenoma smo ustavne sodnike navedli poimensko, že prevečkrat prestopilo meje dopustnega, da torej postaja tisto, ki samo ruši pravne temelje te države … so le podaljšek neke politične stranke …«.

Pred šestimi leti je imel šef Mladine na mizi mojo knjigo Kam greš, Evropa. V njej pa je zapisano: »… Sodniki so poslednji garant pravnosti in pravičnosti. Zato bi morali biti mediji in državljani z njimi posebej tankočutni: brez resničnega razloga nihče ne bi smel diskreditirati sodnika – to bi moralo biti strogo kaznivo; o dokazljivi neetičnosti sodnika pa je vsakdo dolžan javno spregovoriti. Zato opozarjam na dva primera zavestne zlorabe položaja, pri katerih so dokazi nevprašljivi. Iz sodnega spisa I K 328/99 je razvidno, da je sodnik Okrožnega sodišča v Ljubljani Mitja Šinkovec razčlovečen do stanja, ki mu rečemo moralni idiotizem. Iz spisa II I 185/2005 pa je ugotovljiva zastrašujoča notranja gniloba sodnice istega sodišča Sabine Višnjevec. To ne pomeni, da vedno izrekata krivične sodbe, temveč da sta tega zmožna. Zmožna sta peklensko potvarjati in lagati, da bi zagotovila argumente za krivično sodbo. Pri omenjeni sodnici je ugotovljiva stopnja destruiranosti, pri kateri posamezniki v danih okoliščinah lahko zafunkcionirajo kot ledeni morilci ali, recimo, psi vojne …«

Če bi torej šefi Mladine skrbeli za mentalno zdravje družbe, bi krivično sojenje problematizirali takrat – pred sabo so imeli več sodb, v katerih je bilo zapisano, da je opoldan noč. Toda ne, prevzetni majhni človeški črv je zmožen skrbi le za lastno krparijo in maščevanje (pa še: čas bo pokazal, da so se v primeru Prijatelj-Mladina slovenska sodišča pravilno opredelila, tragično napako, z daljnosežnimi posledicami pa je naredila slinasto pomehkužena Evropa).

BEDA PREPISOVANJA

Salome: Fuck II

Poglejmo le, kako si miselni pritlikavec zagotavlja hrano za ustvarjanje veličine. Mladina (25.4.2014, str. 54): »… Menjavanje partnerjev lahko začasno prinese občutek nadzora vsaj na enem področju, občutek premikanja z mrtve točke. Najhuje je, ko ljudje v bistvu ne vedo, kaj si želijo, kdo so in kam se hočejo premakniti, ter vsakič znova zgolj begajo, iščejo in čakajo, da bo od nekod prišel pravi odgovor. Posledice tega so depresije, odvisnosti, plastična seksualnost, instantni odnosi in tudi samomori … seksualna revolucija ni prinesla nobenega bistvenega napredka v poglabljanju odnosov med spoloma … čezmerno poudarjala telesno komponento človekove spolnosti in s tem podpirala že tako izrazito precenjevanje seksualnosti …«

Anej Sam (2006): »… Pri spolnosti, v kateri ni svetosti, je trajnejša zveza nemogoča. Moški se še naprej odziva na spolne izzive drugih žensk, ženska pa na semnju razkazuje svetosti, ki so ji ostale: še bolj krajša krilo, razgalja prsi … Ker se je težko sprijazniti s tako olupljenim življenjem, sodobni človek posega po »pomožnih sredstvih«: samozadovoljevanje, seksualna čudaštva, alkohol in druga sredstva za omamljanje, čezmerno zapravljanje … Čim pogosteje si tako pomaga, bolj se mu odmikata popolno spolno zadovoljstvo in notranja opora. Nepravilno iskanje življenjskega zanosa spremljajo razdraženost, samoponiževanje, sramota, jeza ter občutek nemoči in brezupa …« (Oblačenje in moda, str. 77).

Mladina: »… Vrednote, ki so tesno povezane s spolnostjo, spoštovanje, intimnost, ljubezen, so se skoraj povsem izgubile v popredmetenem svetu … Intimnost zanje ne obstaja, vse je javno in dokončno razčlovečeno. Z veseljem se razkazujejo v pornografskih pozah in na spletu, sploh pa mladi radi govorijo o seksanju, o tem, da se dajejo dol in podobno. Seks je zanje le še eden od instantnih užitkov, ki jih je treba nujno konzumirati. Kot množično opijanje ob koncu tedna …«

Anej Sam (2006): »… V današnjem času je vse več spolnosti in vse manj ljubezenske čarovnije. K brezosebnosti odnosov moški-ženska je največ pripomoglo mini krilo … In nasprotno: ko svetost spreminja v običajnost, ženska izgublja življenjsko oporo. Če je bila to edina opora, kar pogosto je, se sooči z nesmiselnostjo življenja. Ko je ženska oblekla mini krilo, njena stegna niso bila več samo njena. Odrekla se je eni svetosti. Po ženskih stegnih se kakor muhe po umazani izložbi mesnice plazijo pogledi mimoidočih. Tisto, kar je bilo nekaj posebnega, je postalo banalno. Na semnju – življenje je to že davno pokazalo – ni svetinj. Prikrajšani smo, tako ženske kot moški, za skrivnostno doživetje odkrivanja, za vulkanske čustvene izlive. Razblinil se je veličastni občutek, da imaš nekaj svetega …« (Oblačenje in moda, str. 75-77).

Mladina: »… Lahko bi rekli, da smo priča postopnemu izginjanju veziva, ki je v preteklosti zagotavljalo obstoj zveze med moškim in žensko (seveda za ceno neenakosti žensk), torej izginjanju stare ženske vloge, žrtvovanja za druge, pripravljenosti trpeti nenehne in nevidne napore …«

Anej Sam: »… Človek je »uspešen« - to je že od nekdaj zapisano v človeški podzavesti – če ničesar ne dela, ima pa vse, kar si želi. Utesnjujoča obleka in obutev, v kateri se komaj giblje, sta nesporna dokaza, da se ne ukvarja s težaškim delom. Če je obleka draga, je to dodaten dokaz »uspešnosti«. Ker je moški že davno prenesel breme prikazovanja svoje »uspešnosti« na žensko, na soprogo ali hčerko, imajo ženske veliko več skrbi z oblačenjem …« (Oblačenje in moda, str. 85).

PUHTEČI SMRAD IZ MLADININIH SOBAN

Jože Ciuha: Variacija na temo X

In tako naprej, in vse temu podobno, tega je tolikooo … Ko me pa ne prepisujejo, »ustvarjalci« Mladine ugotavljajo danes, nekaj, kar sem jaz javno povedal pred leti. Tako Mladina »razkriva«, da Zoran Janković »v strastnem hazardu meče na kvartaško mizo Slovenijo« (str. 6). V odprtem pismu županu metropole – Repovž in drugi uredniki so ga imeli na mizi 10.11.2011, objavile so ga le spletne Slovenske novice – sem med drugim zapisal:

»… Gospod Zoran Janković! Z jasnim bitnogledom – zagotovilo so moje knjige, ki jih je sprejela pedagoška stroka – apeliram na vas: odstopite od kandidature za funkcijo predsednika vlade, umaknite se iz politike (že od udeležbe na volitvah sem vas skušal odvrniti, toda časopisi niso objavili mojega odprtega pisma)! Zakaj? Vaš življenjski nazor, v svetu sicer prevladujoč, je tragičen za prihodnost slovenskega naroda. Že kot župan prestolnice ste opazno prispevali k razgrajevanju moralne zgradbe tega ljudstva in ponarejanju življenjskosti (krivi ste, da se v slovensko miselnost ukoreninja razčlovečujoče razumevanje, po katerem poštenost in delovna učinkovitost ne gresta skupaj – to je čista negacija človečnosti – ter da mesto živi po logiki podjetja, torej da je življenje podjetje ...), če pa postanete predsednik vlade, boste tragično poglobili delitev med Slovenci, večji del ljudstva boste porinili v brezup in samomorilnost. To je, žal, na dlani – poglejte, z bistrim očesom poglejte, kaj se dogaja s slovenskim ljudstvom v teh dneh (dejstvo, da številni intelektualci pakirajo kufre, ni najhujše). Preprosto: vi hodite skozi življenje s kalkulatorjem v roki, slovenski narod pa ima dušo; vi želite imeti, slovenski človek želi biti …«

Ponesrečenost stopanja Slovenije v EU ugotavlja Mladina (str. 7) danes, jaz pa sem pred šestimi leti zapisal: »… Zaradi spoznanja, da bo Evropa končala kot plesniva črvojedina, so se razburjali že Erazem Rotterdamski, Voltaire, Nietzsche, Karl Kraus, Cankar, Krleža … in drugi Sinovi Sonca. …« (Kam greš, Evropa, str. 9). Mladina danes ponuja bralcem »uvoženo« resnico: »Zamisel se ne zatre z zatrtjem osebe, ki jo je izrekla«. Leta 2003 so imeli šefi Mladine na mizi moj pravljični roman Maček Maček, v katerem je tudi to: »… Mrtev je. Že davno mrtev. To, kar vidiš, ni maček Maček. Je le njegov nasmeh. Objeti s tem nasmehom korakajo odsevi duš mačk s tvojega dvorišča. V tem odsevu je občudovanje mačka Mačka in pomilovanje tebe. A odseva in nasmeha ne moreš ubiti. To slutiš, vendar si tega ne smeš priznati …«. Še eno resnico je Mladina povzela od tujega avtorja – »… Nemoralno je uporabljati zasebno lastnino za lajšanje strašnega zla, ki izhaja prav iz institucije zasebne lastnine.« V knjigi Poklic človek (natanko pred letom dni je bila na mizi Grega Repovža) pa sem zapisal: »… Tisti trenutek, ko je človek postal lastnik nečesa, kar prizadeva tudi druge, je bil sprožen nezaustavljiv proces razčlovečevanja … Posameznik, ki si je pripravljen v izhodišču prilastiti nekaj, kar pripada (tudi) drugim, sebe povišati, druge ponižati, je duhovno razgrajen, je grd, je manj človek …«. Mladina (str. 30) razkriva danes: »… Tisti, ki revežem pomaga, in tisti, ki se mu jebe zanje, sta ena in ista oseba. Dobrodelnost je razvedrilo brezbrižnih.« V knjigi Kam greš, Evropa (pred šestimi leti jo je Repovž iz pisarne odnesel domov) sem zapisal: »… Dobrota, ki je na dolgi poti iz biologije v kulturo bistveno prispevala k učlovečenju človeka, je danes učinkovit dejavnik razčlovečevanja …«

Francesco Goya - Kronos požira svoje otroke

BITJE KRVOŽEJNEGA ŠAKALA

In tako naprej, in zares, tega je tolikooo … A ta številka Mladine ni nič posebnega – do istega ali podobnega rezultata bi prišel z analizo katerekoli številke v zadnjem desetletju.

Ker moje knjige izdaja prostovoljna nevladna organizacija (s komercialnimi založniki nočem sodelovati), ki ne more obveščati javnosti s plačanimi oglasi ali s posebnimi stimulacijami urednikov, izroči vsako novo knjigo medijem, ki se ponašajo z vrednotenjem novih knjig. In vsaka moja knjiga – ni jih preveč, da bi bil utrujajoči – je prišla na mizo urednikov Mladine. O nobeni niso obvestili bralcev. Vse pa so obdržali. In prepisujejo. In si zagotavljajo sloves mislečih, avantgardnih, pogumnih. In to traja, traja. Hkrati pa o meni objavljajo nagnusne izmišljotine. Vidimo, važijo se z omenjeno »ugotovitvijo«, da se misel ne zatre z zatrtjem osebe, vztrajno pa zatirajo osebo (mene), ki jim zagotavlja uporabne misli.

To je tisto, »majhno in nizko, ki izpolnjuje vse kote sveta in se kot težek zemeljski zrak dimi okrog vsega velikega, se vrže zaviralno, zavajajoče, puhteče, zadušljivo na pot. po kateri mora veliko iti nasproti nesmrtnosti« (Nietzsche). In ker ti prevzetni človeški črvi, vlečejo človeka navzdol, na lastno raven, v okrožje zadušujočih izparin, in dolga tisočletja ne dovolijo človeku, da bi objel najjasnejši vrh življenja, se jim je treba zoperstaviti. Kajti če se ne razvnamemo na ponižanje, nas bodo črvi dokončno povozili.

Več na FB Anej Sam…