Razčlovečajoče knjige v šolskem sistemu

Kraja idej in plagiranje je tako velika nesreča za boljši del človeštva, da je Nietzsche svoj čas zagrmel: »Glejte te odvečne! Kradejo dosežke ustvarjalcev in blagor modrecev: to krajo imenujejo ustvarjanje«. Na večnega Nietzscheja me je spomnila neka izkušnja s temo Šole in vrtci na spletni strani Društva Jasa. Izjemno poučno in brano temo je bilo nujno umakniti. Poglejmo.

Karel Plemenitaš: Umetnik

V času, ko proizvajalci tega in onega, nosilci različnih ideologij, zagovorniki razčlovečajočih praks, častihlepne sive ničle in podobni, obravnavajo otroke kot prazne kasete, na katere lahko posnamejo svoje želje in potrebe – večinoma grde, neredko ogabne – se učlovečen posameznik mora bojevati za pravice otrok, da stopijo v odraslost na pravi strani življenja.

Jasine knjige Ti si moje srce, Zgodba o knjigi, Otroci in moda … to potrjujejo. Zaradi neučlovečenih posameznikov, ki niso ozavestili smisla življenja in ga skušajo doseči s služenjem denarja neizbirajoč sredstva – ubijanje svetosti, »uporaba« otrok za služenje; vse je upravičeno, če prinaša zaslužek – pa je bilo nujno umakniti dragocene vsebine. Prepogosto se namreč dogaja, da v prepoznavni »embalaži« prodaja človeška gniloba lastne škodljive izdelke (predstavljajmo si: v embalaži za zdravilo, prodajati strup). Preden kdo opozori na škodljivo knjigo ali kakšno drugo stvaritev – če se to sploh zgodi – je ta zaradi smiselne in obetavne »embalaže« že množično sprejeta in učinkuje.

PREKLETSTVO PLAGIRANJA

Plagiatorji so resnično velika nesreča na opotekajoči se civilizacijski stezi – nenehno razgrajujejo procese učlovečevanja (ob tem je treba reči, da je neka stvaritev lahko spodbuda za novo ustvarjanje: k veličastni Eneidi je Virgilija inspirirala Homerjeva Iliada; motiv doktorja Fausta, ki prodaja dušo hudiču, je spodbudil številne umetnike in vsi so ustvarili samosvoja umetniška dela). Tudi ko plagiat sam po sebi ni škodljiv, odvrača pozornost javnosti od originala, lahko destimulira prave ustvarjalce, prispeva k razgrajevanju ideje pravičnosti. Je torej škodljiv.

Jože Ciuha: Variacija na temo VII.

Plagiat je praviloma škodljiv že po lastni strukturi. Ker plagiator doživetja ne more ubesediti (naslikati, komponirati …) kot pripovedi, ki ima lastno eksistenco, notranjo »temperaturo«, ki bi torej bila živa in živo delovala – ne more, ker je v njem premalo oduhovljene substance – od drugega prevzame določene elemente, ki nakazujejo estetsko doživetje, življenjske resnice, toda nova zgradba nima notranjega življenja. Zaradi ukradenih estetskih sestavin (ko je plagirana umetniška stvaritev) oziroma opaznih resnic (ko gre za filozofsko ali znanstveno delo), je plagiat obetaven in vabljiv. Ker pa je sestavine novega dela »zložil« posameznik brez občutka za harmonijo – ne doživlja sozvočja biti – nova stvaritev praviloma poživlja nizke strasti; ko neko resnico prevzame miselni banavz, z njo pretihotapi veliko neresnic, tudi tragičnih. Zato so plagiati močan dejavnik razčlovečenja človeka in razlepotenja sveta.

Že s prvo Jasino knjigo – Pikapolonica na prašni cesti – je javnost, predvsem pa pedagoška stroka, prepoznala nekaj novega, posebej učinkovitega v delovanju nevladnih organizacij. Neža Maurer, Tone Pavček, Bina Štampe Žmavc, Marjan Tomšič in drugi resnični ustvarjalci, so močna doživetja zaradi uničevanja Narave izročili kot umetnino, ki pri bralcu (otroku in odraslemu) sproža trajne procese mehčanja odnosa do vseobstoječega. Dobronamerni poznavalci zatrjujejo, da smo s to knjigo naredili več za ozaveščanje pomena ohranjanja Narave, kot država in vse druge nevladne organizacije skupaj z utrujajočimi statističnimi podatki, ekspertnimi analizami stanja in podobno. Ko pa je na knjižni trg prišla knjiga Sijaj drugačnosti (umetniške stvaritve duševno in telesno prizadetih otrok in odraslih), je Ekološko-kulturološko društvo Jasa s knjižno zbirko Onežimo svet zaslovelo kot svojevrstno presenečenje v sferi civilne družbe in založništva. In ko so se osnovne šole in druge izobraževalne institucije odprle za našo zbirko Onežimo svet, je na njihova vrata potrkal predstavnik – bodimo pozorni na naziv! – Ekološko-kulturnega društva za boljši svet (vpisan v register 23. decembra 2001, torej nekaj mesecev po izidu naše knjige Sijaj drugačnosti) s knjigo Iskalci biserov, ki je videti kot nadaljevanje Pikapolonice na prašni cesti in Sijaja drugačnosti. Na platnici pa zapisano: Priročnik za razredne ure. In ker v oceanu informacij učitelji niso zaznamovali razlike med Ekološko-kulturološko društvo in Ekološko-kulturno društvo (predstavljajmo si še ta občutek za spodobnost: zase javno zapisati, da si kulturen), med Onežimo svet in Za boljši svet; ker je navidezna struktura knjige Iskalci biserov preslikava strukture Pikapolonice na prašni cesti in Sijaja drugačnosti; ker si nihče ne predstavlja, da je možno na platnici zapisati Priročnik, če pristojna inštitucija ni knjige ovrednotila in izdala sklepa (kaznivo dejanje je na dlani), iz vseh teh razlogov so šole sprejele to tvorbo kot posrečen spoj pouka, najvišjega umetniškega rezultata in krepčajoče nežnosti.

JUNAKI ČRNIH KRONIK PIŠEJO UČBENIKE

Da pa bi predočili tragičnost sporočila te krparije, vesoljno oddaljenost »avtorja« od Pratemelja ter pojmov Lepota in Dobrota, bi potrebovali obsežno knjigo. Za zaprepadenost je dovolj spoznanje, da iz tvorbe Iskalci biserov izhaja: Če zbolimo za rakom, nam ni treba hoditi k zdravniku – »ko pozabimo nase, bo naša bolečina šla«; 40.000 otrok, ki vsak dan v svetu umrejo od lakote (povprečno), so sami krivi: »svoje pozornosti niso usmerili k svetu«; vse knjige od Ajshila in grške tragedije, preko Shakespeara, Danteja, Balzaca do Cankarja je treba izločiti iz knjižnic, in »brati knjige, ki te bodo razveselile«; »če prebereš Oshoja, potem ti ni treba nič več brati«. In tako naprej, teh odpadkov vzhodnjaške religije, ki so bili le s tvorbo Iskalci biserov pretihotapljeni v šolski sistem, je toliko, da bi onesnažili epoho. Koliko pa je ta tragična tvorba vgrajena v izobraževalni sistem, kaže tudi podatek (vir: Supervizor): do sedaj je prinesla Goranu Škobalju (»bioenergetik, izvajalec new age ponudbe shen qi«, sledbenik dobro nam znane Kitajke iz črnih kronik Alping Wang) 369.645,26 evrov (7.000,00 evrov je prispeval Urad vlade za komuniciranje). Dan, današnji mu številni odpirajo vrata misleč, da prinaša knjigo iz zbirke Onežimo svet. Prekletstvo plagiranja!

Brad Holland: Bre besed

Malo manj vulgarno, nič manj škodljivo pa nas plagira ekonomistka Helena Kraljič, ki se je pred par leti spomnila, da bi lahko pisala knjige za otroke z namenom ekološkega ozaveščanja, v ta namen ustanovila založbo Morfem in po formuli naših knjig za otroke izda vsake nekaj časa »najboljšo ekološko slikanico v Sloveniji«; kopirajoč naš ekološko-izobraževalni natečaj S pikapolonico na zeleno jaso, ki je bil nekaj let na tem spletu, pa »organizira številne ekološke projekte«. Preslikala je tudi našo akcijo Knjiga Neže Maurer 'Ti si moje srce' v vsako družino s predšolskim otrokom.

Kako se kaže škodljivost plagiranja Helene Kraljič?

Tako, da knjige založbe Morfem (največ jih podpisuje Helena Kraljič) izroča javnosti s prepričljivo razlago (»… da bi otroke na nevsiljiv način uvedli … saj bodo le tako znali pravilno ravnati, ko bodo odrasli …«), ki jo je skoraj dobesedno prevzela od nas (»… na nevsiljiv način pomoč otrokom pri vstopanju izza ograje otroštva v odraslost … slikanica je dober uvod v odraslost« - Zemlja ima srce in Ti si moje srce), ter da strukturno spominjajo na naše omenjene knjige, jih v šolah sprejemajo kot spoj dobre literature, poučnosti, lepe človeškosti, in so na številnih bralnih seznamih. Gre pa za besedila, ki niso literatura. O pretakanju doživetij v besedne volumne, o čutenju odnosa med besednimi slikami in izrazi, doživljanju jezika kot živega pojava – o tem sploh ne moremo govoriti. Preprosto gre za puščoben besednjak in robata ubesedenja hlinjenih občutkov. Na ta način se pri otrocih (in odraslih) spreminja pojmovanje literature, nižajo vrednostna merila. Posledično, bodoče odrasle oziroma prihajajoče generacije ropamo estetskih doživetij in nižamo raven učlovečenja – to pa je tragično.

SREČA ZARADI HRUPA – DELOVNI ZVEZEK

Brad Holland: Ura geometrije

Druga nesreča pa so škodljiva sporočila njenih knjig. Če bi toliko avtorske neotesanosti in sprevrnjenega razumevanja stvarnosti ugotovili v kakšni ceneni detektivski zbirki, bi morali biti zaskrbljeni. V času, ko je hrup resnični onesnaževalec vseobstoječega, ko pred infantilno glasbo človek nima več kam zbežati in se srečati s seboj, je glavni junak Helene Kraljič (v slikanici Ples v zabojniku) radio, ki nenehno predvaja glasbo, tudi v zabojniku, izklopiti ga ni mogoče in je zato vsem krasno, brez njega pa bi bilo življenje nesmiselno. Da, v knjigi, ki »uči otroke, kako bodo ravnali, ko bodo odrasli«. V drugi »najboljši ekološki slikanici«, pa junak (pozitivni, da ne bo pomote) »uživa ob vonju šunke«; v naslednji »najboljši ekološki slikanici« se živalice »sladkajo« tako, da druga drugo pojedo, in tako naprej, tovrstnih sporočil je za obsežno knjigo in to je »pakirano« v spremne besedne sklope, ki so dijakom in učiteljem znane, kot besede, ki so v življenje pospremile Pikapolonico na prašni cesti, Ti si moje srce, Zgodbo o knjigi, Zemlja ima srce …

Zaradi brezdušnih zaslužkarjev so otroci nenehno, in čedalje bolj, obdani z neštetimi škodljivimi vsebinami, žal tudi – kot vidimo – s škodljivimi knjigami. Vedoč, da je škodljivi knjigi najboljši odgovor dobra knjiga, smo povabili Nežo Maurer, da zapiše tisto, kar je treba povedati najmlajšim pri prvih odzivih na zunanji svet. Kot oseba z izjemno življenjsko izkušnjo, na visoki ravni učlovečenja, s posebno zmožnostjo miselne predelave resničnosti, ki pa še zna spregovoriti v govorici otrok, je s knjigo Ti si moje srce Neža Maurer ustvarila zanesljiv uvod v odraslost na pravi strani življenja. Moč sporočila je s sugestivnimi podobami podvojila slikarka Maja Šubic. Ker gre za umetniški izraz (besedni in likovni), knjiga vzvalovi občutke malega bralca in v njegovi zavesti zapusti sledi. In je lahko neka obramba pred grdim delom vsakdanjika. Da pa bi knjiga zaživela kot neka možnost, smernica, orodje …, mora priti v roke otrok oziroma staršev. Neposredna obdaritev je edino zagotovilo, da bo prišla do vseh. In letamo naokrog, garamo, jo zagotavljamo, akcijo izvajamo po logiki brezpogojnosti človekove nravne dolžnosti: Početi dobro. Do sedaj smo jo, preverljivo je, izročili sedemtisočim otrokom. Za petami pa se nam je takoj znašla Helena Kraljič z akcijo 22.000 brezplačnih delovnih zvezkov z ekološkimi vsebinami otrokom in mentorjem. Zdaj pa poglejmo, do kam seže razčlovečajoča blagovna etika: uporabniki »delovnega zvezka« – zaenkrat jih je 22.000 – so morali oziroma bodo morali kupiti devet »najboljših ekoloških slikanic« založbe Morfem, pet naslovov je podpisala Helena Kraljič – vgrajene so namreč v »delovni zvezek«. Tako bodo »brezplačni delovni zvezek« starši plačali devetkrat, naši otročički, pa bodo srečni, ker »radia ni možno izklopiti«; srečo bo višal »vonj šunke«, pa še opazovanje živalic, ki se »sladkajo«, jedoč druga drugo. In se bodo otroci »na nevsiljiv način naučili …«, in to je ta naša žalostna resničnost, ki naznanja neobetavno prihodnost. Kako pa je država ovrednotila poslanstvo Helene Kraljič? Zaenkrat s 431.823,03 evri (isti vir).

Pet minut televizijske slave in nekaj denarja ter precej zmede v javnosti so si zagotovile tudi Maja Rijavec, Urša Štrukelj in Maja Modrijan tako, da so leta 2007 vpisale v register nevladnih organizacij Kulturno ekološko društvo.

Knjiga je splošno dobro – pripada vsem. Mi smo iskreno veseli citiranja naših knjig (pred kratkim smo Spletni knjigi dovolili brez centa nadomestila objavo Zgodbe o knjigi) – to je smisel pisanja. Toda uporabiti obetavne misli kot »embalažo« za razčlovečajoče tvorbe in zaslužek, je do te mere družbeno škodljivo in ogabno početje, da se mu učlovečen človek mora zoperstaviti. Strastno. In tiste, ki to počnejo, pravilno poimenovati: človeška gniloba.

»POVZROČANJE ŠOKA IN NELAGODJA« – UČBENIK

Mirko Rački: Historia mundi

Strokovni svet RS za poklicno in strokovno izobraževanje je leta 1997 neko tvorbo Mateje Krašovec Pogorelčnik, s »samozatajevalnim« naslovom Estetika oblačenja, potrdil kot učbenik. V knjigi Kam greš, Evropa sem, med drugimi škodljivimi knjigami, analiziral tudi ta »učbenik«. In zares: če bi na takšno razlago umetnosti (»Umetnost je oblika medsebojne komunikacije … Da bi dosegli večji izrazni učinek, se nekateri umetniki poslužujejo neharmoničnih, agresivnih učinkov, ki povzročajo šok in nelagodje …«) in estetike (»Estetika ima zaradi prijetnih, harmoničnih učinkov v umetnosti zelo pomembno vlogo … je moč izpovedi pomembnejša od estetike«); če bi na takšne logiške paradokse in raven pismenosti (»v njej se identificiramo … harmonični učinek … smeri dokazujejo …«) naleteli v kakšnem bulvarskem tračoidu, bi se morali zganiti zaradi ropanja elementarne logike in razjedanja primarnega gona za poetizacijo življenja.

Čeprav sem, zavedajoč se pomena pravilne uporabe besed, to parado sebeljubne, robate plitvoumnosti pravilno poimenoval – seveda, po temeljiti analizi – se poklicani (država, avtorica, založnik) niso odzivali. In ta rakasta tvorba je še naprej učbenik.

ZLOČIN NAD OTROKI

Po tej žalostinki, je objavila Helena Kraljič več slikanic. Ona namreč ne piše – ona tipka. Če pa le tipkaš, si lahko zelo učinkovita slovenska pisateljica. Ko je natipkala 45 vrstic za slikanico Pod srečno zvezdo, je bil urednik rubrike Kultura časnika Delo, njen hišni avtor Andrej Predin. In je vesoljna Slovenija seznanjena: »Tarčno in premišljeno delo«. Če bi jaz tu zapisal, da gre za zločin nad otroki, bi se zdelo neverjetno. Zato tukaj objavljam to »tarčno in premišljeno delo« v celoti, ter povezavo z zapisom, iz katerega je na dlani: zločin nad otroki (https://www.facebook.com/notes/anej-sam/mnogi-ogro%C5%BEajo-otroke-politiki-verski-fanatiki-spolni-izrojenci-trgovci-s-%C4%8Dlove%C5%A1/1435352226644440/).

Helena Kraljič: POD SREČNO ZVEZDO

Mami Katja in očka Klemen sta si ogledovala svojo novorojenko: »Prekrasna je!« »Prečudovita!« »Prelepa!« Tudi mami Franja in očka Filip sta opazovala svojo komaj rojeno deklico: »Prekrasna je!« Prečudovita!« »Prelepa!« Katja in Klemen sta dala svoji hčeri ime Klara. Kmalu po rojstvu je radovedno zrla v svet. In ko je bila stara tri leta, je tekala po travniku in spraševala: »Mami, kaj je za tisto goro?« »Oči, zakaj je morje slano?« »Mami, kje živijo Eskimi?« Franja in Filip sta dala hčeri ime Felicita. Njuna hči pa se ni in ni hotela postaviti na noge. Mami Franja ji je prigovarjala: »Pridi, daj mi roko. Greva na sprehod.« »Eh,« je Felicita leno pogledala mamo: »Ne da se mi. Vse bom nadoknadila. Rojena sem pod srečno zvezdo. Babica je rekla, da Felicita pomeni srečnica.«

Čez nekaj mesecev sta Katja in Klemen ponosno gledala svojo hčer, ki je preštevala kocke: »1, 2, 3, 4, 7, 9, 20 …« »Nekaj številk si izpustila. Takole gredo po vrsti: 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10 …« Klara je hotela vedeti: »Oči, kaj je to številka?« »Mami, zakaj morajo iti številke po vrsti?« »Oči, iz česa so narejeni oblaki?« Franja in Filip sta predlagala Feliciti: »Bi preštela, koliko igrač imaš?« »Eh«, se je namrdnila Felicita. »Ne zdaj! Vse bom nadoknadila. Saj vesta, da sem rojena pod srečno zvezdo.«

Kmalu je Klara znala že črkovati. »Ivo spi v sodi,« je brala. »V sobi,« sta jo popravila mami in očka, ki sta bila na hčer iz dneva v dan bolj ponosna. Klara pa je neumorno spraševala: »Mami, kaj je to črka?« »Oči, zakaj se sobi reče soba?« »Mami, kje raste sladkor?« Mami Franja si je posadila hčer v naročje in ji predlagala: »Pridi, bova skupaj brali pravljico.« Felicita je zdolgočaseno zazehala: »Kasneje, mami, zdaj se mi ne ljubi. Vse bom nadoknadila. Ne pozabi, rojena sem pod srečno zvezdo.«

Klara in Felicita sta bili dovolj stari, da sta šli v šolo. Obe sta se veselili, saj bosta tam spoznali veliko novih prijateljev. Prvo uro so v šoli imeli telovadbo. Učiteljica je postavila pred učence tri ovire in vprašala: »Kdo bi prvi poskusil?« Klara je dvignila roko: »Lahko jaz poskusim, prosim?« Z lahkoto je preskočila ovire. In za šalo jih je preskočilo še veliko učencev. Felicita jih je občudujoče opazovala. Ko je hotela tudi ona preskočiti oviro, pa je nerodno padla.

Učitelj je pri uri matematike vprašal učence: »Koliko zmajev vidimo na sliki?« Učenci so šteli in šteli … Klara je preštela prva. Visoko je dvignila roko: »Lahko jaz povem, prosim?« »Seveda,« se ji je nasmehnil učitelj. Klara je zmagoslavno rekla: »Na sliki je 12 zmajev.« Učitelj jo je pohvalil. Felicita je le žalostno povesila oči. Znala je šteti le do deset.

Pri uri slovenščine je učiteljica vprašala: »Zna kdo napisati svoje ime?« Klara je ponosno dvignila roko in se podpisala na tablo. Svoje ime so znali napisati tudi vsi drugi učenci in učenke. Vsi, razen Felicite. »Bravo,« jih je pohvalila učiteljica. Felicita ni želela dvigniti pogleda. Strmela je v tla in premišljevala. Ni zmogla preskočiti ovir. Ni znala prešteti zmajev, in niti sanjalo se ji ni, kako bi napisala svoje ime. S sklonjeno glavo je odšla domov.

»Zakaj si žalostna, Felicita?« jo je vprašal očka. »V šoli nisem zmogla preskočiti ovir,« je povedala. »Pridi,« jo je spodbujal očka. »Naučil te bom, kako se visoko skoči.« Skupaj sta se dolgo odrivala od tal. »Tako visoko skačeva, da bova dosegla sonce,« se je smejala Felicita. »V šoli nisem znala prešteti zmajev,« je Felicita kmalu priznala mamici. »Nič hudega,« jo je tolažila mami. »Pridi,« ji je pomagala. »Naučila te bom šteti.« Ulegli sta se v travo, se smejali in skupaj preštevali cvetove marjetic. Zvečerilo se je in Felicita je proseče pogledala mami: »Me boš naučila, kako naj napišem svoje ime?« Franja je bila ponosna na hčer. Končno si je sama želela, da bi se česa naučila. Poiskala je njeno najljubšo pravljico in skupaj sta brali ter spoznavali črko po črko. Dolgo v noč. Vse dokler nista zaspali.

Felicita je komaj čakala, da je spet odšla v šolo. Zdaj je tudi ona znala napisati svoje ime. »Bravo,« ji je zaploskala učiteljica. Znala je prešteti zmaje na sliki. »Bravo,« sta ji zaploskala učitelj in sošolka Klara. In zmogla je preskočiti ovire. »Bravo,« so ji zaploskali učiteljica, Klara in vsi sošolci. Po koncu pouka je Felicita vesela pritekla domov. »Si se imela lepo v šoli?« sta jo vprašala mami in očka. Felicita ju je objela: »Zelo!« Nasmehnila se je. Bila je ponosna Nase. Na svojo mami. Na svojega očka. In celo na srečno zvezdo, pod katero je bila rojena.